Angeli so tisti, ki nam v temi samote, bolečini žalosti, grenkobi obupa, vselej podajo roko in ne sprašujejo: »Zakaj?«
Vsakdo izmed nas pozna angele, tiste prijazne okroglolične otročičke s perutničkami, ki nas zrejo z nagajivimi ali pa žalostnimi očmi iz raznih poslikav. Večina se nas je srečala s temi bitjeci že v otroštvu in takšne nosimo v mislih, da jih bomo nekoč nekje srečali.
Zgodnji umetniki v krščanstvu so pod vplivom cerkve angele upodabljali v obliki ljudi, s perutnicami. Zakaj s perutmi? Tisti, ki so imeli možnost spoznati ta »bitja«, so njihovo prisotnost začutili in videli v obliki velikih belih oblačkov, ki so jih imeli za krila. Prav tako si takratni ljudje niso mogli razlagati njihovega nenavadno hitrega premikanja drugače kot s tem, da so lahko leteli. Takšno prepričanje (v večini) je bilo uveljavljeno vse do današnjih dni. Prav tako lahko angeli prevzamejo tudi človeško podobo, podobo živali in vsega, kar nas obkroža. Angeli so v resnici »bitja« močne pozitivne energije, bitja svetlobe, ki jih lahko vsakdo doživlja, vidi ali občuti na drugačen, svojstven način.
Prvo pravilo pri navezovanju stika s temi posredniki med nami – našim fizično-materialnim svetom in Bogom (stvarnikom, silo narave, etc) je to, da jim zaupamo.
Naši možgani delujejo analitično, niso sposobni razumeti stvari, ki se dogajajo na višji stopnji zavesti, saj se teh stvari ne da prijeti, otipati, jih izmeriti.
A vendarle so tukaj, tukaj med nami in z nami. Ne glede na to, kje smo, nas varujejo, ščitijo, bdijo nad nami, se nam nikoli ne posmehujejo, nas ne zaničujejo, nas ne obdolžujejo… so tisti, ki vedo vse naše skrite želje in prošnje.
Kdo izmed nas ne pozna tistega občutka obupa, ko se v molitvi oz. invokacijo obračamo ne Jezusa, Boga, Stvarnika, Silo narave… in v nekem trenutku začutimo v območju srca v prsih, topel – lahek občutek, ki nas kljub žalosti prežame? To je naš angel, varuh, vodnik.
No comments:
Post a Comment