Pozdravljanje in rokovanje - to sta dve osnovni človeški kretnji, ki ju je človek prinesel iz pradavnine. Že pračlovek je z dvignjenimi in razkritimi dlanmi povedal naključnim mimoidočim, da nima sovražnih namenov. Kretnje z dlanmi so še danes najbolj zanesljiv način, da odkrijemo značaj človeka.
Pri pozdravljanju in rokovanju hitro odkrijemo, iz kakšnega okolja človek izhaja.
Ljudje, ki živijo v redko poseljenih pokrajinah, tudi pri pozdravljanju ohranjajo veliko razdaljo. Ne marajo rokovanja. Raje imajo dvignjeno roko v pozdrav. Če pa se že morajo rokovati, roko togo iztegnejo in si tako zagotovijo širši osebni pas.
Ljudje, ki živijo v podeželskih naseljih, se rokujejo. Pri tem trdno stojijo na tleh, telo rahlo nagnejo naprej in iztegnejo roko.
Mestni ljudje so vajeni gneče in osebni pas se jim je močno zožil. Mestni človek brez strahu stopi bliže in se rokuje. Pogled mu počiva na obrazu sogovornika.
Pri rokovanju ločimo več vrst: oblastno, vdano in enakovredno rokovanje.
Oblastno rokovanje: pri tem rokovanju je dlan obrnjena navzdol, ali pa vsaj toliko, da lahko izrazimo gospodovalnost. Pri pogovoru imamo premoč in vedno nadzorujemo položaj.
Vdano rokovanje: pri tem rokovanju je dlan obrnjena navzgor. S tako obrnjeno dlanjo izražamo vdanost in poslušnost. Prepustimo se navodilom in nikoli ne pomislimo s svojo glavo.
Enakovredno rokovanje: je znano tudi kot “moško rokovanje”. Dlan je obrnjena navpično glede na tla. Tak stisk roke pomeni, da se s sogovornikom dobro razumemo in ga sprejemamo kot sebi enakega.
Pri moškem rokovanju je običajno tudi stresanje roke. Stresemo jo petkrat ali sedemkrat.
Ste se že rokovali s “poginjeno ribo”? Taka roka je mehka, mrzla in lepljiva. Taka roka nam ne vrne stiska in komaj čaka, da se rokovanje konča. Tudi nam povzroči neprijeten občutek. Ljudi, ki imajo mehkužno roko, označimo za slabiče in osebe s šibkim značajem. Ti ljudje se svojega medlega stiska roke največkrat sploh ne zavedajo.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
No comments:
Post a Comment